Švicarski pisatelj, pesnik in fotograf Nicolas Bouvier (1929-1998) velja za enega največjih popotnikov med književniki 20. stoletja. Od leta 1946 je skorajda brez prestanka potoval, najprej po Evropi, nato pa sta se s prijateljem slikarjem Thierryjem Vernetom leta 1953 v starem avtu odpravila proti vzhodu. Ta večni nomad po srcu je napisal številne potopise, v katerih popisuje dežele, ki so ga očarale, med drugim o Cejlonu, Japonski, Irski …

Po njegovi smrti je zanimanje za njegove potopise močno naraslo. Njegovo prvo delo Uporaba sveta (1963) je kaj kmalu postalo kultna knjiga in vzor mnogih mladih popotnikov z literarnimi ambicijami. V njej je popisano dvoletno potovanje (1953-1954), ki ga Bouvier s prijateljem slikarjem začne v Beogradu, pred tem se na kratko ustavi tudi v Bosni, nadaljuje pa po Balkanu (Srbija, Makedonija, Grčija), Turčiji, Iranu, Pakistanu in Afganistanu. Na poti se prijatelja, ki se v večjih mestih ustavljata, da bi z razstavljanjem Vernetovih akvarelov in platen zaslužila denar za nadaljnje potovanje, srečujeta z ljudmi različnih narodnosti in ver. Deloma realistična, deloma poetična in tudi duhovita pripoved oziroma zapisi o odkrivanju pokrajin, ljudi, dogodkov, običajev in nenazadnje tudi zgodovine, se prepletajo z avtorjevo lastno introspekcijo, v kateri skuša vsak trenutek potovanja svoje bivanje obenem umestiti v prostor in čas, a ga po drugi strani dojemati kot nekaj notranjega, kot nekaj, kar človeka temeljno spreminja in osmišljuje njegovo življenje.