Nekoč, v sovjetskih časih, je bilo vse dosti bolje, ker je bilo vse dosti huje. Nekoč se je slava pisateljev merila po številu neobjavljenih knjig, nekoč je bila vodka še trdna valuta in Petrovič je bil še nesporna moralna avtoriteta v orjaški propadli stolpnici na robu Moskve. Toda zmagal je novi čas, in ker je Petrovičev “Underground” razvodenel, ga zanima, ali je upor še možen in ali zlo v sprivatiziranih časih še obstaja. Vsi, s katerimi se Petrovič sreča na svoji poti skozi pekel, ne preživijo. A tudi blaznost je le delo človeških rok in tako se Petrovič nekoč zbudi prav v tisti psihiatrični kliniki, kjer so njegovemu bratu, slikarju unergrounda, nekoč izbijali iz glave njegovo genialnosti. Petrovič pa je žilav, saj je Rus, in si z begom morebiti dejansko povrne vsaj delček svojega nekdanjega življenja, svojega starega dostojanstva.

Makanin posname vse nacionalne mite in značaje od Dostojevskega do Lermonotva, rekviem nesramnostim metafizike in cestnih jarkov pa nenadejano spreminja v hvalnico padlemu, trpinčenemu, a neuničljivemu človeku.