Umišljeno življenje skozi zgodbo izgnanega Ovidija govori o spreminjanju ne le človeka, temveč celotnega človeškega rodu iz kamna v ptico, iz nečesa, kar je težko in nas vleče k tlom, v nekaj, kar se lahko osvobodi teže in poleti naproti celosti oziroma božji naravi.

Če se Ovidij sprašuje, kaj je tisto, kar človeka loči od živali, in ugotavlja, da je to govor, bi lahko rekli, da roman kot celota odpira veliko širše vprašanje: kaj vse je človek. V njem, v nas pravzaprav, so tako živalske, da ne rečemo bestialne, sile kot zametki božanskega, ki se mu, tako individualno kot kolektivno, približujemo v dolgem, pogosto bolečem, vsekakor pa počasnem procesu spreminjanja.

“Avstralski pisatelj David Malouf (ne ga zamenjati z Libanoncem Aminom Maaloufom) je z romani Veliki svet, Spomini na Babilon in Umišljeno življenje eden od pomembnejših avstralskih avtorjev sodobne proze. S to knjigo dobivamo njegov prvi romaneskni prevod v slovenščino (v antologiji avstralske kratke proze Kenguru na plaži je njegova zgodba Imam se prima), v njem pa se je pisec na svojevrsten način lotil literalizacije življenjske usode rimskega pesnika Publija Ovidija Naza in njegovega pregnanstva iz Rima v mesto Tomi ob Črnem morju, do česar je prišlo po ukazu cesarja Avgusta. V romanu pa seveda ne gre za nekakšno literarno rekonstrukcijo njegovih let v izgnanstvu, temveč za fiktivno zgodbo o tem, kako se je Ovidij kot kak Thoreau v Waldnu postopoma otresel rimske meščanskosti ter se podal nazaj k naravi.”

– Samo Rugelj, Bukla