Zbirka kratkih zgodb Gregorja Rozmana se dogaja v negotovem času, ko mora vsakdo poskrbeti zase, in v nevarnih krajih, kjer se ne ve več, kdo so dobri fantje in katere so poredne punce. »Čeprav smo imeli manj, je bilo odraščanje v socializmu lepše, verjetno zato, ker zna biti življenje odraslega zdaj, ko imamo več, preveč zahtevno. V klopeh so nas učili bratstva in enotnosti, potem pa smo se v kombinezonih znašli v hipermarketu.« Navidezno naivni pripovedovalec, ki ne le po svojem besednjaku, temveč tudi po svojem življenjskem slogu včasih spominja na Charlesa Bukowskega, ki je odraščal v času socializma, se nam hkrati zagnusi in prikupi, morda pa tudi zasmili. Ne, brez rezkega humorja teh zgodb res ne bi bilo.