Okrog leta 1503 se je še sorazmerno mladi, a že daleč naokrog slavni umetnik za nekaj časa skoraj popolnoma prenehal ukvarjati s kiparstvom in slikarstvom, se posvetil prebiranju pesnikov in pripovednikov v ljudskem jeziku ter jel »za svoje veselje« zlagati sonete. Podoba je, kot da je takrat začutil željo, ali nujo, da se poskusi izraziti tudi v drugem »materialu«. Podroben študij uglednih literatov naj bi mu dal napotke, kako se tega lotiti. Odtlej ga pesniško ustvarjanje bolj ali manj intenzivno spremlja ves preostali del njegovega dolgega življenja.
Pesnik Michelangelo izstopa izmed sodobnikov s silovitostjo izraza, ki ga žene tako daleč, da mu nemalokrat razbije pesniško formo; nič manj pa z nenehno navzočo zavestjo, da je pri vsej svoji umetniški veličini, silni notranji napetosti, ustvarjalni dilemi in ljubezenski muki tudi smešen. Tu se zdi, da je s svojo poezijo nekakšen predgovor k literarni in nasploh umetniški izkušnji, ki so jo nedolgo zatem z vso vehemenco uveljavili nekateri največji evropski pisatelji in misleci (Shakespeare, Cervantes …): izkušnji sveta Janusovega obraza, v katerem lahko drugo ob drugem sobivajo najbolj nepomirljiva nasprotja, nepopravljivo razcepljenega
novoveškega sveta.