V zgodbi o Pavlu Letunovu, ki ga pismo mladostne ljubezni povleče v obujanje dogodkov državljanske vojne, se s tipično nezanesljivostjo starčevskega spomina prepleta vrtinec zgodovinskih in osebnih tem. Pred bralčevimi očmi oživi viharni čas ruske revolucije, začetnega boljševiškega zanosa, nesmiselnih vojaških akcij in množičnih pobojev, v katerega se vrne Letunov, po vseh teh letih še vedno obremenjen s krivdo zaradi dejanja, s katerim je med vojno zapečatil usodo svojega poveljnika. A bolj ko se poskuša starec dokopati do odgovora, ki bi osmislil norijo vojnega časa, bolj klavrna je tolažba, ki jo ponuja Trifonov: Kako naj vidiš čas, če si v njem?