Iz prvega nadstropja je bilo slišati, kako moj razred divja, ker me še ni bilo blizu. Besen sem se pognal po stopnicah, sestavljal najbolj strupen govor svoje šolske kariere … potem pa obstal, se obrnil in stopil pred šolo. Na cigareto.
Naj norijo. Samo da se komu kaj ne zgodi.

Andrej Makuc, rojen 1951 na Brdah, petletka v ravenski gimnaziji, diplomirani primerjalec in slovenist, karierno poimenovan tovariš, učitelj, profesor (za priimkom), gospod – pač skladno s šolsko reformo ali prenovo in družbenoeko¬nomskim formacijskim stanjem, predvsem pa tri decenije decenten slovenjgraški srednješol¬ski inventar. Kot obratno sredstvo vrednostno v približevanju abscisi.
Permanentni popravljavec kontrolnih in šolskih nalog, spunkovec, tudi spisovalec: Spominjam se … A že?, ČZP Voranc, 1995 (zbirka kratke pro¬ze); Norci, Voranc – Cerdonis, 2000 (roman); Oči, Cankarjeva založba, 2001 (novele).