V romanu Sara in Serafina (Sara i Serafina, 1999) se iz skoraj dokumentarnega opisa življenja v obleganem Sarajevu lušči prenikav psihološki portret naslovne junakinje Sare-Serafine, ki mesta noče zapustiti zaradi usodne duševne razcepljenosti in ker jo nanj veže boleče doživetje iz druge svetovne vojne. Serafina bi že od dekliških let rada postala Sara – s svojim krstnim imenom namreč poimenuje tisto plat svoje razcepljene osebnosti, ki je povezana z voljo do življenja in zunanjimi vidiki sveta, medtem ko je Sara dobra brez skritih računov, povezana z notranjim, žrtvijo, smrtjo in mladostnim mističnim doživetjem. Februarja 1942 je dvanajstletna Sara nemočno gledala, kako ustaški tovornjak pelje v smrt njeno prijateljico, Židinjo Elo, pol stoletja kasneje je trmasto odločena, da ne bo zapustila umirajočega mesta.