Kriza civilizacije – nam grozi propad?

Knjiga Prva od suhih krav je zanimiva in drzna analiza družbenega duha in moderne civilizacije.

V knjigi Prva od suhih krav avtor izpostavlja kot izziv vprašanje: je mar sodoben človek zmožen preboja iz prededipalnega v postedipalno duševno stanje? Iz zožene v razširjeno zavest. Prededipalnost razume kot postmoderno družbeno vezivo (dekadenco), ki edipalnost (patriarhalnost) doživlja kot zapadlo preteklosti. Mrk Boga in naraščajoča anomičnost žal nista posledici nekakšne refleksije.

Razlogi so banalni: gre za vsesplošno rabo pesticidov, ki uničujejo jin-jang biološko ravnovesje človeške vrste, posledice v tretjem odmiku od tega vzroka pa prav tako. Postmoderna umetnost, tudi filmska od Pasolinija do Dannyja Boyla, Hanekeja in Kim Ki Duka, je pri razkrivanju te regresije omejena na fenomen. Lacan je iskal velikega Drugega v Fibonaccijevih neskončnih vrstah in v Pascalovi stavi. Danes Pommier, Lesourd in drugi govore o psihotizaciji družbe, o sodobniku, ki je patološki narcis, po strukturi pa psihotičen. Deleuze in Guattari sta že pred dvajsetimi leti iz tega poskusila narediti ideologijo. Harold Bloom kliče po pogumnem pesniku. Za družbeno rabo tudi Zupančič išče izhod v vzpostavljanju novega simbolnega reda. Vsaka prava pesem vzpostavlja nov simbolni red. Atomski fiziki, ki so delo prebrali, so izziv razumeli kot kvantni zaplet (quantum entanglement). Toda izhod ni magičen. Vrata so odprta. Zakaj nihče ne vstopi?

Prva od suhih krav ni zgolj poskus in fantazma. Je analiza akutnega nelagodja duha in civilizacije. Je pa potem osebno preskušeno pričevanje o dostopnosti Biti. Bit človeka – razčesnjenega v antinomijo med partikularnim in univerzalnim – vrača k enovitemu videnju sebe, drugih in sveta. O tem, da Bit je, ki je, se ne da govoriti. Dá se pa povedati, da Je. Od nelagodja do upanja. Od blaznosti do blagoslova.

»Perspektiva časa, ki ga zdaj živimo, je skrajšana. Nekaj čakamo in medtem živimo kratkoročno. Opredeljujemo se v najboljšem primeru od predvčerajšnjim do pojutrišnjem. O tem, kaj se bo zgodilo na daljši rok, raje ne mislimo? Zanikanje? Si česa ne priznamo? O, mar nas je česa morda celo strah?«

Boštjan M. Zupančič. Pravnik in sodnik, a v prvi vrsti pravzaprav filozof. Je tudi pesnik in esejist, ki je slovensko javnost prvič pritegnil ravno s svojimi jasnimi in prodornimi eseji. Že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je odmevala njegova kritičnost do kapitalizma in nacionalizma.