Prešernove Poezije sodijo na knjižno polico v vsakem slovenskem stanovanju. Klasik izpred dveh stoletjih nam ima vedno znova kaj povedati, njegova spoznanja pa so aktualna za vse čase. 

Žlahtna dediščina pesniškega genija

15. decembra leta 1846 je z letnico 1847 izšla zbirka izbranih Prešernovih pesmi z naslovom Poezije. Pesmi, ki so bile uvrščene v zbirko, je Prešeren skrbno izbral. V knjigi najdemo dela velikana slovenske književnosti razporejena po naslednjih tematikah: pesmi, balade in romance, različne poezije, gazele, sonete in Krst pri Savici.

Prešeren je Slovencem to, kar je Shakespeare Angležem ali Goethe Nemcem. Njegove pesmi so se nam vrasle v srce in dušo, hkrati pa je z njimi ustvaril tudi temelje slovenskega pesniškega jezika. Ustvaril je dragoceno izročilo, zaznamoval in postavil visoka oblikovna in izrazna merila vsem prihodnjim generacijam. Prešernova poezija pomeni bogastvo misli, globino čustev in daljnosežnost vizije v dovršenih pesniških oblikah, ki sodijo med najvišje uresničitve zahodnoevropske poezije.

Kdor jih bere, vsak drugači pesmi moje sodi; eden hvali in spet drugi vpije: »fej te bódi!« Ta veli mi: poj sonete; úni: poj balade; tretji bi bil bolj prijatelj Pindarovi odi. Bo prijeten morebiti temu glas gazelic; úni bo pa rekel: kaj za Vodnikam ne hódi? Razujzdanim bodo moje pesmi prenedolžne; al tercjalke porekó, de jih je vdihnil zlódi. Jaz pa tebi sami, draga! želel sem dopasti, drugih nisem prašal, kaj se jim po glavi blódi.