Roman, osebna izpoved sodobnega sedemnajstletnika, ki veliko bere (čeprav pri pisanju nerad uporablja ločila), je zgodba o poskusu mitologizacije življenja, ki se je komaj zares začelo in ki naj ne bi (po prepričanju k internetnim diagnozam nagnjenega junaka) trajalo dlje kot dobro leto.

V ta omejeni čas trajanja hoče mladi pripovedovalec stlačiti vse, kar človek lahko naredi in doživi v razdobju osemdesetih let. In ne le to: pod vplivom romanov, ki jih požira po dva na teden, in filmov, ki si jih ogleda še več, hoče tudi sam doživeti vse zgodbe, ki jih bere in gleda, in vsa čustva, vsa mentalna in fizična stanja, ki jih ćlovek lahko doživi, dobra in slaba, pozitivna in negativna, moralna in nemoralna, mračna in svetla. Noče umreti z občutkom, da je bil oropan življenja, zato si ga inscenira s pravo dramaturško napetostjo.

Ko pa se drama sproži, se mu hitro izmuzne iz rok in pojavi se vprašanje, ali bo lahko ostal junak svojih podvigov ali pa bo prej ali slej postal njihova žrtev.