Ko sem pred nekaj leti v Sloveniji pozno zvečer stopila iz restavracije, sem v avtu pred sabo zagledala popolnoma pijanega moškega, ki se je očitno nameraval podati na pot. Stopila sem do njega in mu rekla, da je nor, da se bo ubil, sebe in se koga drugega, ter mu predlagala, da ga odpeljem jaz. Nič ni imel proti, nasprotno. Nekaj trenutkov kasneje sem se znašla v neznanem avlomobilu, zraven neznanega moškega, ki je v hipu zaspal. Dolgo sva se peljala drug zraven drugega, on zatopljen v globok spanec, jaz v zgodbo te knjige. Tako se pišejo romani: da stopiš v noč, da poskusas najti pot, da prisluhneš glasu svojih junakov, in to tudi takrat, ko spijo.