Pisatelj, čigar prozo je kritika označila za klasično romaneskno delo v tradiciji Rilkeja, Prousta, Musila in Manna, je v Nebeški in zemeljski ljubezni (1991) še posebej spregovoril o temi, ki ga je vznemirjala že več desetletij – o metafiziki ljubezni. Intenzivno raziskuje duševne dimenzije v seksu, prepričan je namreč, da se najgloblja vsebina človeka razkriva prav v najbolj intimnih razmerjih – ko duša spregovori v jeziku telesa. Skozi reže pojmov poskuša ugledati bistvo ljubezni, a ker ne dvomi o paradoksu takšnega početja, namesto pojmovnega dokazovanja prevladujejo prispodobe, osebna doživetja in zgodbe, ki jih črpa iz zakladnice večtisočletne evropske kulture. Za osvetlitev arhetipov ljubezni oživi zgodbo Sokrata in Alkibiada oziroma Romea in Julije, Narcisa in Eho, in na koncu pokaže na nemožnost razdvajanja duha in telesa, pa tudi na katastrofičnost takšnega početja. Privlačna, hkrati leposlovna in miselna stvaritev.