Kajetan Kovič je eden izmed redkih primerov, ki suvereno združuje dve redko združljivi pesniški kvaliteti: je klasik, avtor nadvse pomembnega in literarno izbrušenega opusa, obenem pa uživa tudi širšo priljubljenost. Od nastopa v zbirki Pesmi štirih leta 1953 je prehodil pot od sledov nove romantike proti modernejšemu pesništvu. Oblikovno je večinoma vztrajal pri vezanih verznih oblikah in v novejših zbirkah dosegel zrelo klasičnost. Ob tem je, zlasti v zrelejši fazi, svoj pesniški opus dopolnjeval s prozo, pomemben je tudi kot prevajalec in ustvarjalec za otroke.

Čitanka, za katero je besedila avtor izbral sam, ga predstavlja v vseh naštetih zvrsteh. Izboru poezije delajo družbo legendarne pesmi o mačku Muriju in njegovi mačji druščini ter nekaj izbranih proznih odlomkov za otroke, odlomki iz romanov ga predstavljajo kot prozaista, izostala ni niti esejistika. Prevodi Rilkeja in Prešernovih nemških pesmi pa spomnijo bralca na Kovičev prispevek pri posredovanju nemške poezije.

Boris A. Novak je v spremni besedi h Kovičevemu izboru znova dokazal, da je v poznavanju pesniške umetnosti prvo ime na Slovenskem. Tudi sam ploden pesnik in dramatik, je prispeval nekaj bistvenih del k teoriji in znanstvenim raziskavam poezije.