Liki v kratkih zgodbah, od otrok do starih ljudi, prihajajo iz različnih družbenih okolij, tudi takšnih, ki v sodobni slovenski književnosti le redko pridejo do glasu. Vsak po svoje so malo neprilagojeni in ne dovolj vključeni v skupnost, v kateri morajo živeti. Ob branju njihovih dogodivščin se bralec premika od smeha proti solzam in spet nazaj. Je umirajoči Polde res ubil ženo? Je nespečna in nesrečna soproga, ki prisluškuje v noči, odpustila prešuštniku? Sta deklici na dolgem potepu prišli v obljubljeno deželo? Metka Lampret (1949) je pričela pisati po upokojitvi. Skoraj vse zgodbe je brala na literarnih dogodkih (prozni mnogoboji, Prebranec, JSKD itd.) in si na koncu oddahnila. Publika je ni izžvižgala. Še več: za svoje zgodbe je dobila več literarnih nagrad. To je njena prva knjiga.