Jurij Kobal, upokojeni profesor zgodovine, se nekega dne težje bolan in nepremičen prebudi v bolnišnici. Ostali so mu le še spomini: na očeta, ki je med delovanjem v OF končal v Dachauu; na prvo in zadnjo ljubezen, ki jo je dokončno pokopala temačna družinska skrivnost …

Preplet intimne pripovedi in zgodovine

Medtem ko Jurij Kobal dela obračun z življenjem, lahko večinoma samo še opazuje, kaj se mu dogaja v sedanjosti: prisluškuje notranjemu delovanju obnemoglega telesa, pogovorom sester in zdravnikov – tisto, kar išče s pogledom okrog in vase, ni neka velika zgodba, ki bi osmislila njegovo življenje, ampak volja do naslednjega diha. Prvoosebna pripoved razkriva neko intimno življenje, ki je prepleteno z zgodovino druge polovice 20. stoletja in, še pomembneje, odkrito odpira temo, ki je pogosto potisnjena na obrobje – vprašanje kvalitete življenja v pozni starosti.