Izbor zgodb prvega neevropskega prejemnika Nobelove nagrade za literaturo.

Veliki mojster proze s preloma stoletij se je konec 19. stoletja posvetil pisanju kratkih zgodb. Pisal jih je v osami, ko je skrbel za posesti svoje družine v porečju Bengalije, in prikazujejo žive portrete bengalskih ljudi in pokrajin, spregovarjajo o težavah kmečkega življenja, skvarjenega uradništva, kastnega sistema, ženske podreditve in poniževalne revščine.

Kljub pritlehnim temam pa so te zgodbe, kakor je za izjemnega stilista značilno, napisane na način, ki dokumentarno realistične teme povzdiguje v alegorične prikaze življenja, ki dobro stoletje po nastanku niso nič izgubili. Ob spremljanju psiholoških učinkov družbenih sprememb se harmonično združujejo različni elementi, kot skladnost opisuje ena njegovih misli: »Um iz same logike je kot nož samo iz rezila – poreže roko, ki ga uporablja.«

Rabindranath Tagore (1861-1941), bengalski pesnik, prozaist, slikar, skladatelj, glasbenik in mislec, je ena osrednjih kulturnih osebnosti sodobne Azije. Za svoje literarno ustvarjanje je leta 1913 prejel Nobelovo nagrado.