Ko grm v cvetju
spet ozeleni in prideš, z dušo,
brez telesa, mi naproti, se dvignem tih, v
samoti, v mrgolenje
zvezd, kjer diham zrak, ki ga
izdihaš ti. Da me zagrne tema, v usta,
v roke in v obraz,
s hitrostjo meča; neizrekljiva groza,
v dokončnosti oblik, neimenljivost duš, ki padajo v
nebesa. Nespečnost v krvi,
kratkost ur, v očeh minljiva sreča.