Zgodba romana Hrapeško sodobnega makedonskega pisatelja Ermisa Lafazanovskega se začne v drugi polovici 19. stoletja in traja vse do začetka 20. stoletja, ko se v Evropi pojavi ideja o končni združitvi. Na jugu je obdobje romantike dobilo šele svoje zametke, v resnici pa imamo že opravka z 21. stoletjem, v katerem Balkan in Evropa, navkljub nenehnim razhajanjem, še vedno iščeta skupni imenovalec.

Glavni junak romana, Hrapeško, ki se je iz predmestnega makedonskega vrtnarja prelevil v steklopihalca in čigar sloves se razlega daleč po Evropi in širnem svetu, živi razpet med hrepenenjem in resničnostjo, med obrtjo in umetnostjo, med dvema ženama, med domom in izgnanstvom, med Vzhodom in Zahodom.

Elementi folklore in arhetipska podzavest, ki so značilnost avtorjevih romanov in kratkih zgodb, iz Hrapeška naredijo berljivo in duhovito sodobno pravljico o podeželskem naivnežu, ki ga je doletela racionalnost industrijske dobe. Eksistencialistična pripoved, ob kateri se smejemo in jočemo, je tudi roman o umetnosti in o njeni moči združevanja ljudi in civilizacije, tradicije in sodobnih tokov.