Roman Hava je prišel med finaliste natečaja za najboljši roman iz sodobnega življenja, ki ga je Cankarjeva založba razpisala leta 2006, in ni uveljavil le novega pisateljskega imena, temveč tudi zvrst, ki v sodobnem slovenskem leposlovju skorajda ni zastopana: fantazijo. Vendar se Hava ne zadržuje pri žanrskih obrazcih, temveč jih pomika v čudno domačen kontekst psihološke grozljivke s političnimi temelji: ženski se premikata po nadrealistični pokrajini, v kateri se dogaja vse mogoče.

Navedimo raje kar začetek besedila:

»Ko sva hodili že dneve in noči brez prestanka, sva bili izčrpani do te mere, da sva bili pripravljeni na konec. Kosti so nama gledale skozi kožo na plano in nikjer na truplu ni bilo več trohice sala, ki bi pokrivalo in ščitilo pred mrazom.«

Kaj ju je pognalo v svet? Preživetje. Doma ni hrane. Je to nek drug čas, nek drug svet kot naš? Ne.