Debeljakove zgodbe so napisane na način, ki ustvarja vtis samostojnih likov, vendar skozi besedni tok razkriva razlagajoči jaz, ki preučuje, kako razkriti brez popolnega razkrinkanja.

Knjižni prvenec Bineta Debeljaka

Pisava, ki ustvarja Debeljakove zgodbe, deluje kot nekakšen miselni aparat, ki omogoča distanciranje od dogodka in ga preko distance poskuša razumeti, tudi ko gre za nerazumljivo. Pisavo prežema univerzalistična intenca, da med posamezniki, njihovim delovanjem in občutenjem, ni pretiranih razlik, zaradi igre besed pa imamo občutek, da v zgodbah nastopajo samostojni liki, tudi če lahko besedni tok izkaže, da se pravzaprav vse skriva za razlagajočim jazom, ki ga žene dalje prav vprašanje, kako naj pove ravno dovolj: kako razkrivati, ne da bi razkrinkal in določil.