Kako se staroegipčanski Ka, vinilna plošča, ki se vrti v neskončni zanki, in »analogni samostan« znajdejo v isti knjigi? V svoji drugi knjigi esejev jih z rahločutno erudicijo, glasbeno občutljivostjo in kančkom mistične radovednosti poveže jezikoslovec, raziskovalec, pesnik in esejist Kozma Ahačič.

Avtorjeva pisava se lahkotno sprehodi od vejic, pik in podpičij do vesoljskih razsežnosti časa, od tišine starih vrtov do hrupa družbenih omrežij, od starodavnih hieroglifov do zvočnih pokrajin sodobne popularne in eksperimentalne glasbe. Vse to neopazno prepredajo aktualna vprašanja slovenskega jezika. Bralec se ves čas počuti tako domače kot presenečeno, najsi gre za znanstvene podatke ali skrivnostne, skoraj neizrekljive plasti človeškega duha.

Ahačičev oder je širši od samega jezika: tu so glasbene plošče, izgubljene knjige, pozabljeni albumi, digitalno »cvrtje možganov« in Tabula smaragdina; tu so žuželke, ki živijo več let za en sam polet, in učitelji, ki s potrpežljivo domišljijo odpirajo mladim okna v svet, ki je vselej tudi svet jezika. Skoraj vsako poglavje skriva droben zasuk – kratkočasen, duhovit ali meditativno globok, vsaka stran pa kar vabi k drugačnemu, širšemu pogledu na svet.

V času, ko je v ospredju tisto, kar lahko kupimo, je dobro imeti v mislih vrednost tistega, česar ne moremo. Napaka je pogoj za obstoj vsakega jezika. Smeh je lahko pomembno orožje, kadar hočemo stopiti korak naprej in zagledati tudi tisto, česar nikakor nočemo videti.