Medtem ko Jurij Kobal dela obračun z življenjem, lahko večinoma samo še opazuje, kaj se mu dogaja v sedanjosti: prisluškuje notranjemu delovanju obnemoglega telesa, pogovorom sester in zdravnikov – tisto, kar išče s pogledom okrog in vase, ni neka velika zgodba, ki bi osmislila njegovo življenje, ampak volja do naslednjega diha. Prvoosebna pripoved razkriva neko intimno življenje, ki je prepleteno z zgodovino druge polovice 20. stoletja in, še pomembneje, odkrito odpira temo, ki je pogosto potisnjena na obrobje – vprašanje kvalitete življenja v pozni starosti.