Pripoved je neposredna in ne potrebuje okrasnega plastenja, saj s svojim načinom podajanja zgodbe osvoji bralčevo pozornost in čustveno motiviranost. Knjiga pogumno razkriva življenja neznancev in neznank, ki živijo poleg nas in jih poznamo le na videz, katerih zgodbe pa so zgovorne in pripomorejo k medsebojnemu razumevanju in sobivanju. 

Kneževićeve zgodbe so zgodbe fizičnega dela, telesa, bolečine in ostrih medosebnih konfliktov. So tudi zgodbe ”dvoživk”, med dvema poloma razpetih junakov, ki se nikjer ne počutijo zares doma. Na eni strani je tako Srbija: junake nanjo vežejo topli spomini na otroštvo in mladost, na rodno vas in na herojsko dobo rock’n’rolla, a tam so tudi spomini na patriarhat, globoko zakoreninjene predsodke in na nasilje, ki bo pozneje vzplamenelo v vojno. Slovenija kot dežela izseljenstva po drugi strani junakom ponuja večjo nazorsko sproščenost, a le do neke mere, ob tem pa jo zaznamujejo težki delovni pogoji, kapitalistično izkoriščanje in življenje na robu revščine. Čeprav se v zgodbah najde tudi prostor za humor, pa se razpetost junakov, izpisanih z natančnim poznavanjem njihovega miljeja, najbolje pokaže ravno v trenutkih krize, ko jih resničnost zadene z močjo kible, polne betona.