Nočem, vsemu navkljub,
debelih zidov,
tako debelih, da ne bi slišal
tišine drugih.

– Fabio Morábito

Carlos Pascual piše o Sloveniji tudi takrat, ko potuje po Slovaški. Dežela, s katero Slovenijo velikokrat zamenjajo (in obratno), mu pomaga osredotočati razumevanje Slovenije, v kateri živi že sedem let in v kateri je spoznal, kakor nekje zapiše, da ne bi imel prav nič proti, če bi ga pokopali na Žalah. Svoje izkušnje s Slovenijo in njenimi prebivalci, zlasti pa rebivalkami, dodatno osvetljuje s pomočjo spominov na rodno Mehiko.
Skozi vse besedilo se pretakajo vprašanja identitete, tako nacionalne kot osebne, ki nam omogočajo v današnjih časih preredek pogled: pogled od zunaj nase.

Osvežujoče branje tako za posameznika kot za nacijo!

Carlos Pascual (1964) je avtor pesniških zbirk, gledališkkih iger in filmov. V Ljubljani je ustanovil Pocket Teater Studio, kjer prireja neodvisne kulturne dogodke. Leta 2015 mu je izšla odmevna zbirka esejev O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih. V mestu ga boste nemara opazili na kolesu. 

***

Mediji o knjigi:

»Verjetno najboljši literarni vpogled v Slovenijo iz tuje perspektive. Za razliko od mnogih ponesrečenih poskusov se Pascual vsekakor zna izogniti površnim klišejem in čvrsto stoji na osebni perspektivi, ki je tudi osvežujoče zabavna: na pristnem latino mačizmu.« – Jakob J. Kenda, prevajalec, literarni zgodovinar, www.rtvslo.si