Tatjana Gromača je s svojo prvo knjigo, pesniško zbirko Je kaj narobe?, prevedeno tudi v slovenščino, naredila tektonski premik na hrvaškem književnem prizorišču. Namesto visokoletečih prizorov pesniške večnosti je bralcem ponudila poročilo o uličnem življenju, kakršnega so predobro poznali, o svetu, ki ga je vojna sicer zapustila, vendar pustila dolge sledi. Tudi kratki roman Črnec nadaljuje s podobno komunikativno pisavo, le da je tokrat še bolj neposredno posvečen posledicam vojne na hrvaških tleh. Najprej spoznamo življenje v provincialnem socializmu skozi otroški naivni pogled, nato podeželsko revščino zamenja od vojne materialno in duhovno izpraznjeno mesto. Zgodbo o družbenem razkroju pripoveduje pripovedovalka s toliko notranje topline, da je bralec očaran.