Tatjana Gromača je s svojo prvo knjigo, pesniško zbirko Je kaj narobe?, prevedeno tudi v slovenščino, naredila tektonski premik na hrvaškem književnem prizorišču. Namesto visokoletečih prizorov pesniške večnosti je bralcem ponudila poročilo o uličnem življenju, kakršnega so predobro poznali, o svetu, ki ga je vojna sicer zapustila, vendar je pustila dolge sledi. Tudi kratki roman Črnec nadaljuje podobno komunikativno pisavo, le da je še bolj neposredno posvečen posledicam vojne na hrvaških tleh. Najprej spoznamo življenje v provincialnem socializmu skozi otroški naivni pogled, nato podeželsko revščino zamenja od vojne materialno in duhovno izpraznjeno mesto. Zgodbo o družbenem razkroju pripovedovalka podaja s toliko notranje topline, da je bralec očaran.