V drugem letniku so izšli trije romani, ki jih je Samuel Beckett (1906-1989) napisal v ustvarjalni vročici konec petdesetih let, potem ko si je za drugo domovino izbral Francijo in se začel tudi literarno izražati v privzetem jeziku. Vsak od njih je samostojna enota, a zaokrožujejo se v svojevrstno trilogijo, ki v temačnih, včasih do absurda sarkastičnih tonih upodablja agonijo človeka (človeštva?), ki mu postopoma zakrnevajo življenjske funkcije, da nazadnje od njega ostane le še brezimni, neopredeljivi glas.Molloy, kot je ime osebi iz prvega romana, se, sicer zmerom bolj neokretno, še giblje po svetu, dokler ne obleži v jarku; Malone je priklenjen na posteljo, kjer potrpežljivo čaka na smrt. Neimenljivi pa je le še »velika govoreča krogla«, nasajena na vrat lončenega vrča, katere glas se zaman poskuša utelesiti. Vsem pa je skupna neodjenljiva nuja po govorjenju, s katerim (si) potrjujejo, da še obstajajo, in z njim na neki način presegajo svoj položaj. Tri prvoosebne pripovedi o odmiranju tako postanejo tudi tri pričevanja o živosti, zamamljajoči kreativnosti jezika, pa četudi je ta zadnje znamenje človečnosti tistega, ki ga izgovarja.