Roman Ali in Nino še enkrat potrjuje, da je velika literatura brezčasna. Prvič je bil objavljen leta 1937, vendar se bere sveže, kot da bi bil napisan danes.

V času oktobrske revolucije se azerbajdžanski deček zaljubi v Gruzinko. Verska in nacionalna nasprotja osvežijo zgodbo, katere najbolj znana zastopnika sta Romeo in Julija, in jo naredijo brezčasno.

Baku, prestolnica Azerbajdžana, je res mesto različnih kultur (v Alijevem srednješolskem razredu se srečujejo azerbajdžanski muslimani, Armenci, Poljaki in Rusi), vendar prek njega teče ločnica med Evropo in Azijo. Če Ali scela pripada Vzhodu, pa Nino »jé z nožem in vilicami, ima smejoče se oči in nosi dolge, dišeče svilene nogavice«.

Iz daljave prihaja hrup vojne, in ko se začne Revolucija, se Ali odloči, da se ne bo boril. Carjeva usoda ni njegova stvar. Vendar se svet kljub temu spreminja in vrtinec zajame tudi Alijeve kraje. Kljub ugovorom družine in kulturnim razlikam (oče mu svetuje: »Ne pretepaj je, kadar je noseča.«) se poroči z Nino, a zato izbira med Vzhodom in Zahodom, ko vojna potrka na vrata, ni nič lažja.

Knjiga prinaša čuječen vpogled v muslimansko kulturo, v današnjem času prebujajočih se verskih fundamentalizmov pa je njeno branje čudno domače.