ZGODOVINSKA LEKCIJA ZA VSE NAS

Življenjska zgodba Mehmedalije Alića iz Potočarov pri Srebrenici je pretresljiva pripoved, tragedija in zgodovinska lekcija obenem, paradigmatično besedilo, ki skozi človeško usodo prelamlja različna obdobja druge Jugoslavije.

Kot najstnik je prišel v Zagorje in postal rudar ter pozneje rudarski tehnik, ustvaril si je družino in v Bosni gradil hišo. Potem je prišel konec Jugoslavije, v Bosni je izbruhnila vojna, ki je vzela življenji njegovih bratov. Hkrati je v Sloveniji izgubil državljanske pravice in pristal med izbrisanimi. Za nekaj časa se je odselil v Nemčijo, se izšolal za inženirja in se vrnil v Slovenijo. Končno je dobil tudi državljanske pravice in novo delovno nalogo. In s tem se je začela zanj nova kalvarija: pritiski s strani oblasti, naj zamolči dejstva, ki jih je odkrival.

Medtem ko so četniki v Bosni in Hercegovini ubijali s puškami in noži, je slovenska država morila z birokracijo. Mehmedalijeva družina je šla skozi pekel neobstoja, ko ni bilo poti ne naprej ne nazaj. Desetletje je minilo, preden so izplavali iz precepa med birokrati in delodajalci. Ko je Mehmedalija z družino vendarle dobil državljanstvo, ga je presenetil klic nadrejenih iz rudnika. Postal je vodja raziskovanja Hude jame.

Izjemnost Alićevega pričevanja je povezava časa in duhovnih značilnosti Balkana. Huda jama in Srebrenica sta izhodišče in stečišče, vrtinčasto brezno našega državljanskega spora, zato Alić logično presodi: »Razumevanje resnice o Hudi jami je namreč tudi razumevanje resnice o tragediji v Srebrenici.« Mehmed alija Alić je skozi svoje doživljanje, iz svojega srca, »iztisnil« resnico o balkanski tragediji, o balkanskih sporih in vojnah; povezalo se mu je leto 1945 z letom 1995 – do danes.

Alić sam je poosebljenje, simbol balkanskega sindroma. Besedilo poveže preteklost in sedanjost, Slovenijo in Bosno v enkratno osebno, pa hkrati Balkan obsegajočo zgodbo. In nam predstavi, da ne potrebujemo zunanjega sovražnika – največja nevarnost smo sami sebi: s svojo nespravljivostjo, z nepripravljenostjo pogledati resnici v oči. In končati sovražnosti preteklih vojn!

Vajeni smo opisov krivic in obupa. To besedilo pa preseneča, ker je mirno artikuliran humanistični manifest, velike sanje malega človeka, ki se s pogorišča vseh etičnih in moralnih vrednot, iz pepela lastne nemoči, dviga močnejši kot kadarkoli.«
HANNA SLAK

»Ostaja avtorjevo upanje in zaupanje v človeško dobroto, ki bo nekega dne zmogla pietetni prekop žrtev v Hudi jami, in upanje, da bo pokopal tudi svojega med žrtvami še ne identificiranega mlajšega brata, gluhonemo žrtev pokola v Srebrenici. Prav odsotnost sovraštva, sleherne maščevalnosti, je v Alićevem besedilu občudovanja vredna; sam zagotovi: »Jaz pa vam vse oproščam, le recite mi, da je nekje upanje, da mi nikoli ne bo treba živeti v strahu za mojega sina.«
SPOMENKA HRIBAR

»Ta knjiga je pismo človeka človeku.«
BOŠTJAN VIDEMŠEK