V osrčju druge zbirke Nine Medved sta lepota in turbulentnost rodne dobe, polne protislovij želja, stigem, odločanja, ranljivosti in sprememb, pa tudi družbenega, medicinskega, oglaševalskega in drugega mikronasilja nad ženskami. Lirska subjektka se seli skozi prostore in pesmi, kot bi skozi fotoaparat gledala na razne izkušnje materinstva, rast in škodo, ki ju to obdobje oblikuje v njej, oblike dediščine in »rodnosti«, preobrazbo intime in jezika posameznice in para, subverzivnost otroške igre, pri tem pa prehaja od svetlih tonov do tesnobe in otopelosti, ki se le previdno znova otopli.