Dramatika Milana Jesiha (1950) je ob pesništvu in prevajalstvu pomemben del njegovega literarnega dela. Različni literarnozgodovinski in dramskoteoretski konteksti jo opredeljujejo kot najreprezentativnejši primer dramatike tako imenovanega ludizma, ki je najmočneje »cvetela« v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. In vendar Jesihovo delo ni ovrednoteno enoznačno oziroma se v opredelitvah kaže neka dilema. Ta zadeva odnos med ludizmom in realnostjo, med konceptom drame kot igre, zavezane predvsem ali zgolj jeziku in možnostim igre, ki jih ta ponuja, in pa dramo kot odzivom na družbeno in politično realnost. Jesihova igrivost je večsmerna; zdaj je igra kot taka ali ludistična igra, zdaj igra z modelom ali parodija, zdaj igra s kontekstom ali satira. Jesih se igra z vsem, kar je človeško, pogosto tudi z erotiko, spolnostjo, vendar vselej v prispodobi, nekako »breztelesno«, zato pa nič manj žgečkljivo. Kot zgledni ludist parodira svet, ki ga uprizarja, formo, v kateri se parodija izreka, in tudi samega sebe, ki je vir izrekanja. Če rečemo za svet, da je kaotičen, da pa se ljudje v njem kljub temu znajdemo, ne bomo povedali nič novega. Nova so predvsem imena za oba, za svet in ljudi, in Jesih je mojster dajanja novih in novih imen znanim rečem.