Tatjana Gromača je slovenskim bralcem znana že po prevodih njenih prejšnjih knjig, pesniške zbirke Je kaj narobe?, ki je na Hrvaškem podrla vse povojne prodajne rekorde za poezijo, in poetičnega romana Črnec. V Belih vranah se srečamo spet z novim literarnim žanrom, poetičnimi krajinskimi skicami, ki opisujejo pokrajino, skozi katero velikokrat potujemo, ne da bi jo opazili: zaledje hrvaške Istre. Gromača nas opozarja na drobne, spregledane posebnosti, recimo na kavarnico v stranski ulici, v kateri streže sam lastnik, nekdanji boksarski prvak Mate Parlov, ali na družabne rituale priseljencev z različnih koncev Balkana. Vsako kratko poglavje zase je odličen dokaz vsem, ki mislijo, da poznajo Istro do obisti, kako zelo so se motili.
Pred bralcem je nova Istra, v kateri ni množičnega turizma in vsem znane prepolne obale, ampak množica privlačnih samotnih stranskih poti.