Poetika dramskega dela Gorana Stefanovskega (1952) je izrazito raznovrstna. V njegovih dramah, pravi ameriški teoretik James McKinley, »sta politika in zgodovina postali utelešena lika«, samokritičen humor o lastnem narodu, o Balkanu, o črno-beli zgodbi Vzhodne Evrope in o mitu Zahoda je navzoč v njegovem celotnem dramskem opusu. Odnos med mitom in zgodovino je pomemben. Mit in zgodovina sta že od nekdaj avtentičen prostor nasilja in človekovega odnosa do nasilja – naj se mu prepustimo ali kljubujemo? Antropološka dimenzija nasilja v dramah Stefanovskega ni črno–bela, ne sodi, ne moralizira ali opravičuje dejanj junakov, temveč odpira zaklenjene predale človeške duše in tragičnosti ter postavlja odprta, navidez neangažirana vprašanja človekovega obstoja, odgovori pa so vedno posamični, globoko individualizirani.