bljusk! žoga v vodo in mesto se je znočilo, ko si me ti
vprašala kaj zdaj. pijača čez tvoje poljube, ker nisi nič
več predlagala. roke so se ti lomile. moje so kar ostale
pod pločnikom.

Kristina Hočevar tako kot v treh dosedanjih zbirkah (V pliš 2004, Fizični rob 2007, Repki 2008) vzpostavlja intimistično izhodišče.
Vprašanje izrekanja in označevanja subtilnosti bližine, sebe in drugega, samote vznika med fragmenti spomina pogovorov in dogodkov, drugič je misel kot da (iz)ločena iz ‘zgodbe’, ponekod se obrača k družbenemu. Nihaji kljub težini bivanja in nihanjem do skrajne osamelosti pomenijo vztrajanje in nikoli dokončno uklonljivost.