Kaj le lahko zaobjame devet vrstic pesmi? Malo, veliko. Trenutke, spomin, notice, okrajšane zgodbe. Devet vrstic, lihe kot so, tri krat tri, nobena rima se ne izide, nekaj se razcefra, omogoča lebdenje. Tudi ljubezen – ki se vedno znova pojavlja – se v teh pesmih razcefra, a ohranja svojo specificno težo. Ohranja nelagodje. Več melodije kot smisla. In dobro je tako. Ja, v pesmi. Vse, kar se v teh devetdesetih devetvrstičnicah na čudežen in presenetljiv način dogaja, se – kljub strogosti (ki jo je določila avtorica) – izteče v kozmos čutnosti in domišljije.