Prebivanje deklariranega homoseksualca Christopherja Isherwooda v Berlinu med letoma 1929 do 1933 ni brez povezave z
dejstvom, da je bilo to eno najbolj dekadentnih evropskih mest takratnega kriznega časa. Tam napisane ali vsaj navdihnjene
pripovedi so pozneje izšle kot Berlinske zgodbe in Slovo od Berlina. Njihove junakinje in junaki, predvsem Sally Bowles in
očitno tudi avtobiografsko podprti Chris so kasneje svoje tavanje po tanki meji med zabavo in vznikajočim nacizmom
nadaljevali tudi na odru, v drami Johna van Drutena I am a Camera (1951) in po njej nastalem istoimenskem filmu štiri leta
kasneje kot tudi v kultnem filmskem muzikalu Boba Fosseja Kabaret (1972).

Christopher Isherwood (1904–1986), pisatelj, dramatik in scenarist, rojen Anglež, je domovino najprej zamenjal za
Nemčijo, drugo polovico življenja pa prebil v Združenih državah Amerike. Slovo od Berlina (Goodbye to Berlin, 1938) ostaja,
tudi po zaslugi omenjenih medijskih predelav in uprizoritev, njegovo najbolj priljubljeno delo.

“Ohlapno povezana zbirka novel in dnevnikov je umeščena v Berlin pred nacističnim vzponom v obdobju od leta 1929 do
1933, ko se je Isherwood (1902–1986, do zdaj imamo preveden samo njegov roman Samec) tja umaknil z namenom, da bi
napisal roman, hkrati pa bil bolj svoboden v izražanju svoje homoseksualnosti, ki je bila v Angliji prepovedana. Knjiga je
zastavljena polavtobiografsko, Isherwood nas spretno in poznavalsko vodi skozi razpadajoče mesto, v katerem buhti od
»božanske dekadentnosti«, glavni liki so oblikovani po resničnih osebah, pri čemer je v ospredju kabarejska pevka Sally Bow
les (priimek ji je Isherwood dal po Paulu Bowlesu), ki jo je pisatelj kot Jean Ross res spoznal v Berlinu in je bila osnova za
film Kabaret iz leta 1972 z Lizo Minelli v glavni vlogi.”

– recenzija Bukla (Samo Rugelj)