»Šalamun je epik, kronist svojega časa. Zbira metonimije, ker metafora ni več mogoča.
Svet je razbit na nepovezane koščke, podoba, ki bi lahko nadomestila celoto, pa se izmika.
Noben pesnik danes ne more biti več ’metafizični heroj‘. Zato ostajajo samo podrobnosti,
ki jih Šalamun vedno znova, z neizmerno potrpežljivostjo, niza na vrvico. Sodobni človek je
kot Borgesov junak spomina, Funes el memorioso: vsega se lahko spomni, vsake podrobnosti,
tega, koliko listov je na drevesu, vidi lahko vsako posamezno vejico – a ne more ugledati celote.
Živimo v bolečini odsotnosti. Lirika se danes torej izmika, ker se pesnikom izmika trden temelj,
zato postaja pesništvo vedno bolj pripovedno, pesmi pa vzbujajo vtis po naključju napaberkovanih vtisov.«

Simona Škrabec