Kako krhka so vretenca vsakdana. Vsak korak

lahko nalomi čas v reže, skozi katere zdrsnemo

v nevarno vodovje. Še dolgo potem ožemamo

samega sebe vsakršnega spomina, da ne bi stiska,

preveč na očeh, oslepila prijaznega pogleda.

Kaj je ta krhkost vretenc vsakdana, nalomljenost časa v reže, ože­manje samega sebe, ki ga zaklinja barthesovski intertekst kot tkivo in tkanje citatov? Je res tako minljiv in prehoden kot rekviziti neke ropotarnice spomina: »porumeneli družinski albumi, polni poškro­bljenih / srajc, nabranih kril, klobukov, salonarjev, večernih pričesk, navihanih muštac«? Namenjen zgolj Od nikoder nikamor?

Tomaž Toporišič