»Potem sem srečala tvojega očeta. Ravno se je bil vrnil iz taborišča, majhen, suhcen, v obleki, ki jo je dobil od Američanov, osivelih kodravih las in upadlega obraza, na katerem je bilo vse, z izjemo oči, mrtvo. Spočetka je nenehno jokal. Polagal mi je glavo na rame in jokal, globoko hlipajoč kot otrok, kot bi se kaj trgalo iz njega. Poročil naju je rabin, a ne isti, ki me je pred vojno spreobrnil v judovsko vero, neki drugi je bil, mogoče mlajši, čeravno tega takrat nisi mogel presoditi po videzu. Kdor ni bil v taborišču, je bil v izgnanstvu ali pa se je pri kom skrival; kakorkoli, vojna je na vseh pustila svoje pečat.«

»Kje naj začnem, « je prvi stavek, ki ga sliši junak Albaharijevega romana s starega magnetofonskega traku, na katerem je ostal zapisan glas njegove matere. Delo temelji na avtorjevi osebni  skušnji: izseljenec v Kanadi odkrije stare zvočen posnetke pokojne matere –  s tem pa tudi glas domovine, ki je izginila v vojnah 20. stoletja, in kajpada posredno tudi sebe. Boleča, a vešča in zapletena pripoved treh glasov o življenju in umetnosti, o zagatnosti in neoprijemljivosti pojavne resničnosti, pa o belih lisah jezika. Vaba je bila, med drugim, NIN-ov roman leta 1997; najbolj brana knjiga Narodne biblioteke Srbije; najboljši roman na Balkanu 1998 (nagrada Balcanica). Leta 2002 se je znašla v družbi desetih najodmevnejših romanov, izdanih na nemškem govornem območju.

David Albahari (1948) je morda najpomembnejši srbski pisec krakih zgodb in eden o ključnih proznih avtorjev v srbski književnosti druge polovice XX. stoletja. Objavil je okoli dvajset knjig kratke proze in romanov, zanje prejel številne domače in mednarodne nagrade, njegova dela pa so na voljo v nizu prevodov pri najuglednejših svetovnih založbah. Od 1994 živi v Kanadi.