Mesto v ogledalu je po avtorjevih izjavah njegovo zadnje delo, ki se ukvarja s spomini in družinsko tradicijo, s kolektivnim spominom iz krajev njegovega odraščanja. Hercegovina po drugi svetovni vojni, Dubrovnik, mesto sanj in hrepenenja, neulovljivi lik veseljaškega očeta in okruški družinskega izročila v svetu, ki postaja popolnoma drugačen – vse to spremlja pripovedovalca še dolgo potem, ko ta zapusti kraje svojega otroštva.

Mirko Kovač, 1938, je eden najpomembnejših pripovednikov s tako imenovanega srbohrvaškega jezikovnega območja. Na književno prizorišče je stopil burno, z romanom Gubilište (Morišče, 1962), ki je zbudil zgražanje in politično kritiko. Njegov prozaistični opus – Moja sestra Elida (1965), Ruganje s dušom (Posmehovanje z dušo, 1976), Životopis Marine Trifković (Življenjepis Marine Trifković, 1971), Vrat materinega telesa (Vrata od utrobe, 1978, slovenska izdaja 2004), Kristalne rešetke 1995, (slovenska izdaja 2000) in druga dela – pomembno dopolnjujejo esejistične zbirke, najvidnejša je Evropska trulež (Evropska trohnoba, 1986), in filmski scenariji (Lisice, Okupacija v 26 slikah). Dobitnik Njegoševe, Andrićeve, BIGZ-ove, NIN-ove, Nazorjeve, Herderjeve in nagrade švedskega PEN ter Vilenice 2003.