Ribiči slovijo kot ljudje, ki v pripovedih lažejo – no, vsaj pretiravajo.

Lupinčeva zbirka kratkih zgodb pa predvsem preseneti z vedrino pripovedovalca, ki je veliko v stiku z naravo, in drobnimi modrostmi, utrnjenimi ob različnih priložnostih. Njihova ambicija ni razpredati niti pripovednega tkanja, temveč slediti pristni, doživeti človeški usodi.

Ja, res je, ribiči so v pripovedi tako temeljiti, da že skoraj pretiravajo. Zdi se, da Lupinčeva knjiga v podtekstu odkriva, od kod ta sloves: v urah tišine in miru ob vodi se v glavi spletajo pripovedi.